Ljudje hitijo, nemir se je zažrl v vsako poro njihovega življenja, njihovega vsakdana. Iščejo luč, svetlobo, s svetilko v roki, a baterija, ki vse to poganja, je že zdavnaj odšla na drugi svet. Verjetno je v bližnjem sorodstvu z iglo na seniku; zna biti, da je temu tako.

Dan je enak dnevu, teden tednu in leto letu, le številke se menjajo, a kdo bi temu posvečal pozornost, morda le naša tehnica in ukrivljen križ ter morda bližnji ortoped, ki nas bo videl čez kakšno leto, če bo le napotnica vzdržala. Na(s)meh, lahkotnost in brezskrbnost ter prijatelji in izhajajoča iskrena (poetsko rečeno večna) prijateljstva so le še bled spomin na analogne čase, ki je odšel očitno skupaj s tistimi ta težkimi Nokia mobilnimi aparati štirimestnih številk.

Le kje je tisti iskren pozdrav, ki je imel svojo težo, milijonsko vrednost, da o pogledu v oči, sploh ne izgubljam besed. Takrat očitno ni bilo črnih očal! Životarjenje?! Slovenci smo marljivi, delovni, pridni… Celotno življenje in delo… ter posledično teden dni letnega dopusta na prebukiranih nam plažah sosednje države. Kako je že rekel naš prijatelj, stric Mastercard? Neprecenljivo……in ko tako hitimo in hodimo kot Butalci drug mimo drugega ter se pehamo za pomembne življenjske nagrade in posledične spomenike še za časa našega življenja ter za par minut lastne slave in posledično prigaranega podbradka ter tako nič hudega sluteči živimo kot roboti, prekriti z kožo in lasmi ter korakamo drug mimo drugega kot v časih JLA ter veselo, s kislim obrazom in grenkim priokusom, umikamo poglede ter gledamo samo v svoj virtualni vrtiček, takšen in drugačen, ter z mobilnikom v roki zasledujemo prijateljska nam socialna omrežja z malček fovšije…

A očitno to pot vidimo« res tiste ta prave prijatelje, včasih sicer celo morda z doplačilom in posledičnim popustom seveda na letni ravni, a vseeno gre za prav posebne prijatelje v tisočih (kom), znane, videne, neznane in nevid(n)ene, ki imajo vsak svojo ceno in zgodbo z enakim scenarijem t.i. C filmov južnoameriškega prizvoka ter proizvoda in taisto predvidljivim koncem, ki ga ne želimo videti, prepoznati, dojeti, saj bi padla še zadnja barva iz freske in odšla na polje arheologije (in da ne bom predolg ter da zaključim), se nam pa morda vseeno tu in tam, pa le prikrade vprašanje, ki nima podvprašanja, če je le to iskreno in iz srca, a za današnje čase nenavadno, skoraj bogokletno, za na psihiatrijo brez napotnice in s polnim penzionom bi rekel, ali pa kot v železnih časih včasih, za pet let »resta«, a takrat z malenkost slabšim »konforjem«…

A vendarle v osnovi je to vprašanje nedolžno in povsem preprosto, iskreno, pošteno, a pozabljeno. Je brez ozadja ter vedno v naše najvišje ter najboljše (skupno) dobro in gre nekako takole… Hm, pa se je izgubila rdeča nit, (pre)dolgo je že od zadnje uporabe… Hm, aha evo ga: Čuj ti, kak si? Hudimana in kaj že to pomeni?! Če ne gre na prvo razvozlati konteksta izhajajočega iz vprašanja vseh vprašanj prejšnjega tisočletja, lahko morda pomaga in pride nasproti tudi umetna inteligenca, če je le še kaj elektrike. Še posebej sedaj, ko Wikipedija izgublja tekmo in ko libero več ne nadzoruje tekme, a hkrati tudi ne rabi več nastaviti glave pod vsako žogo, še najmanj pa pod kopačko nasprotnega igralca…

In v poduk ter razmislek vsem nam, se pa le tu pa tam, in to najbolje, da kar zgodaj zjutraj pred ogledalom lastne toalete, da na ta način zares najdemo pravšnjega sogovornika po meri, ki je odgovoren za naše življenje le povprašajmo, razmislimo, kdo nam je nazadnje poslal, povedal, prenesel to vprašanje in izhajajoče sporočilo, koliko ljudi, sorodnikov, prijateljev, znancev vas, nas je o tem pobaralo? Iskreno, brez da so vas potem nagradili s potrebujem to in to, ali pa morda bolj sofisticirano: »Čuj rabim uslugo«… Morda bo pomagal algoritem današnjega futurističnega tehnološkega vsakdana, ki nas bo na ta način vse skupaj ustrezno rangiral in razvrstil v ta pravo kolono, ki pravi več kot eden, ali morda manj kot eden?! Prijatelj namreč! In koliko imamo potem pravih prijateljstev, FB pravi, da nekaj sto, tisoč… Pa ja da, sutra, malo sutra, kot porečejo naši preljubi sosedi, lastniki pregrešno dragih apartmajev, viralnih na prijateljskem nam Bookingu…